Sprehajam se po Ljubljani, moj cilj: ljubljena fakulteta. In čeprav je dan zgledal turobno siv, sem opazovala okrog sebe same srečne ljudi. In kaj kmalu so začele z neba padati prve, drobne in puhaste snežinke in pričarale še neko iskrico v oči mesta ...
Belo nebo seje snežni prah,
drevje ga lovi na gole veje,
vse je negibno in nem je zrak.
Še čas se je ujel
v mehke niti bele preje.
Po beli preprogi odpelji me s sanmi,
naj biserni kristali spletejo se z mojimi lasmi,
tesno naj tvoja roka me oklepa,
da me ljubiš,
da sem lepa,
tiho, komaj slišno reci mi.
Po beli preprogi odpelji me s sanmi,
naj sanjam v belini,
naj me lesketanje oslepi,
snežinke se topijo mi na dlan,
stisni me močneje k sebi,
dolgo za naju naj sneži.
Nikjer še ni gazi,
edina sva na belem svetu.
Po beli preprogi odpelji me s sanmi,
naj biserni kristali
spletejo se z mojimi lasmi,
tesno naj tvoja roka me oklepa,
da me ljubiš, da sem lepa,
tiho, komaj slišno reci mi.
Po beli preprogi odpelji me s sanmi,
naj sanjam v belini,
naj me lesketanje oslepi,
snežinke se topijo mi na dlani,
stisni me močneje k sebi,
dolgo za naju naj sneži.
Zgubiva se v vrtinec belih zvezd,
daleč od obljudenih poti,
za nama sneg skrije naj sledi.
(Anika Horvat - Belo nebo)
torek, 27. november 2007
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
2 komentarja:
sej to veš, da je to en mojih najljubših komadov in da si mi polepšala dan z objavo besedila in ponovnim spominom nanj? :) ... sploh ga priporočam poslušat med vožnjo po zasneženi pokrajini pa dost naglas, da se lahko dereš zravn ...
Sončkica, dobrodočla med blogerji!!!! ;)
Ja, ta pesem je pa tako lepa. Lani, ko je zmagala na slovenski popevki sem si jo po moje 2 tedna skos in skos rolal. Pa še zdele, zmerom, ko jo slišim, kar začne snežit u moji glavi. :)))
Objavite komentar